Tuesday, April 17, 2007

Vrtci

Ena hitra kritika...

Danes sem na radiu slišal, da so dali na mestno občino Ljubljana predlog o podražitvi vrtcev. Zakonsko lahko vrtci vsako leto podražijo svoje "storitve" za 10%. No tudi sedaj so predlagali 10% podražitev, vendar so se pohvalili, da so v tem predlogu tudi predlagali, da bi povečali subvencije, ki jih daje občina tako, da bi starši občutili samo 8% podražitev.

Kje se sedaj ta logika sklada z dvigom rodnosti???? Meni ni jasno. No poleg tega, da so tudi podaljšali rok za prijavo otrok v vrtce je čisti nateg... že sedanje število otrok presega proste kapacitete. Kaj ko bi odprli kak nov vrtec???

Če povzamem: slovenjska nataliteta se rešuje tako, da nimamo dovolj vrtcev, dražimo vrtce, o kvaliteti pa tako nima smisla izgubljati besed.... (po besedah ene od vzgojiteljic:"Če imamo preveč otrok in so predivji in jih ne moremo krotiti, odpremo okna, da se prehladijo, drug dan jih je najmanj za eno četrtino manj prisotnih").

PS: no sej ne da bi se vrtci kakorkoli dotikali mene.... vsaj zaenkrat še ne :)

Kr neki

Ker nimam kaj kritizirat (oziroma imam preveč pa ne vem kje bi začel) in ker skoz bulim v to kodo sem se odločil, da jo bom dal delček gor na blog. No to je kr neki mem, pač mam ravno odprto zadevo, ni ravno bistvo dela.

A kdo ugotovi kaj dela ta del kode?

function zablog(ARV);

povprecja = zeros(length(ARV{1}(:,1)),length(ARV{1}(1,:)));

for i = 1:length(ARV)

barva={'b','g','r','c','m','y','k',':b',':g',':r',':c',':m',':y',':k'};
poizkus={'Po 1','Po 2','Po 3','Po 4','Po 5','Po 6','Po 7','Po 8','Po 9','Po 10'};
figure


for j = 1:length(ARV{i}(:,1))
h{j}=plot(ARV{i}(j,:),barva{j});
hold on
povprecja(j,i)=mean(ARV{i}(j,:));
end


legend([h{:}],{poizkus{1:length(ARV{1}(:,1))}});
xlabel('Poizkusi');
ylabel('ARV');
title('ARV z odrezanimi nizi');
end

povprecja

Tuesday, April 10, 2007

Propad civilizacije

Vem, da boste rekli, da preveč gledam TV, sploh pa populistične odaje na POP TV-ju. Ampak tako pač je. Včeri je bilo v oddaji Preverjeno govora med drugimi tudi o nasilju med najstniki. Pa se bom malce razpisal na to temo.

Vem tudi, da stanje ni tko alarmantno, kot je prikazano. Po ocenah naj bi bil vsak dvajseti otrok trpinčen, tepen ali kako drugače ustrahovan... če hitro pomislim to pomeni, da je pač zmeraj en v enem razredu, ki je tepen. Ponavadi bi rekel: "Pa kaj? Sej nič ne škodi če jih malo fašeš." Sedaj sem pa očitno le že star, ker se mi zdi to popolnoma nedopusno. No jaz nisem imel nikoli problemov s tem... v osnovni šoli sem se znal postavit zase... se lahko pohvalim da sem bil med "močnejšimi". Eno parkrat sem se tudi malo "prerival" in to je blo pač to.... res pa je da nikoli ni bilo kakšnih hudih pretepov... mislim na naši šoli. V srednji šoli v času adolescence sem pa bil po mojem "zaščiten" od starejšega brata... on je bil mal bolj "živc" pa so vedli, da bi meli z njim opravka če bi se name spravili. Aja pa tud sosedov v ulici ne smem pozabit... so bli malce bolj problematični ali kot takšnim pravijo v časupisu "stari znanci policije". Če si jih poznal so bli pa full prijazni in fajn za družit. Meli so namreč neko pripadnost in so "ščitili" vse iz "svoje ulice". Tako nikjer nisem imel problema ker se je pač v malem kraju točno vedelo iz katere "ulice" si doma.

No pa da se vrnem nazaj na današnji problem. Ko sem zgoraj napisal, da nič ne škodi, če malo fašeš, je to pač samo, ko si v vlogi opazovalca. Sedaj, ko sem starejši se nekako lažje "vživim" v druge in si predstavljam, kaj občutijo. Zato menim, da je res nedopustno, da je vsak 20 otrok tepen, ustrahovan... Ma kaj vsak dvajseti. Če je samo en otrok v takšni situaciji je nedopustno. Za njega najverjetneje ni tolažba to, da pač statistika preprosto ni na njegovi strani in da je on pač na vrsti za tepeško. Po mučenjih, ki so bili včeraj prikazana sem ostal povsem brez besed... da množica tepe invalidnega sošolca (sicer je bilo to ta zadnje v Italiji)??? BOLANO!!!

V takšnih primerih je potrebno ukrepat takoj in to konkretno (vendar kakršnega ministra za šolstvo imamo to ni ravno vrjetno - še svoje hčere ni mogu vzgojit pol bo pa pamet slovencem trosu). Šole potrebujejo ukrepe in pravilnike, ki omogočajo strogo sankcioniranje storilcev. Policija in tožilstvo rabi zakone, ki jim bodo omogočali enostavno in učinkovito preganjanje storilcev oziroma njihovih staršev. Tukaj nikakor ne moremo govoriti o nekakšnih olajševalnih okoliščinah... da prihaja storilec iz razpadajoče družine, da ima probleme z vklučevanjem v družbo in podobna sranja!!!! Tistega otroka, ki je bil tepen zato nič manj ne boli, ker je pač od nasilneža mama pijanka. .... mislim, sedaj pa želijo ukinit (oziroma vsaj novinarji napeljujejo na to - kot so to storili v Italiji) mobilne telefone v razredih,... kot da bo to kaj pomagalo!!!! Idioti!!! Japonci so ubrali povsem drugo taktiko, ki je bila baje zelo uspešna. Razvili so telefon, ki ima "rdeči gumb". V paniki (v nekaj sekundah) samo izvlečeš telefon in stisneš gum - telefon s fotoaparatom slika napadalca in avtomatsko pošlje v trenutku sliko na naprej določene naslove (starši, učitelji,...).

Ukrepi morajo postati drugačni. Trenutni dobesedno ščitijo napadalce. Tisti, ki so pa napadeni pa se bodo že nekako sami znašli. Nasilje se ponavadi izvaja nad fizično šibkejšimi, ki so pa praviloma inteligentnejši in bolj pridni, na takšnih svet stoji. Da bi jih pa zaščitili? Trenutno ne!!! Jaz bi nemudoma izključil iz šole takšne primere, ki se ne vklapljajo v družbo. Starše pa bi kaznoval z vrtoglavimi globami. Zakaj? Zato ker vsako maltretiranje pusti na otroku dolgoročne (vse življenske) posledice. Napadalec povzroči, da si nič kriv otrok, ki je star 10 let nikoli več ne bo upal ven v množico. Tako si ne bo našel parterja, ki bi si ga lahko, nima otrok,... posledično pa tudi ne dela (v službi) tako dobro kot bi lahko. Sedaj pa izračunajmo odškodnino: ura visokokvalificiranega delavca stane minimalno 100 evrov. 8ur na dan 20 dni v mescu, 12 mescev na leto in 50 delovnih let. To znese malo manj kot 10 milijonov evrov. Ja in takšne bi dal kazni!!! Če ne drugače v obliki mesečne rente! Drugače pa v zapor. Do polnoletnosti rento odplačujejo starši, potem pa napadalec. To bi starše presneto izučilo kako morajo vzgajati otroke.

Zagovorniki milejših kazni se ne bodo strinjali s tem kar sem napisal, da takšne kazni niso vzgojne, da se človeka, ki ima probleme z vključevanjem ne sme še prej izločit iz okolice,.... my ass!!! A jaz ko pa nisem nič kriv moram pa trpet al kaj?????!!!!! Če bi bile te kazni, ki so sedaj vzgojne, potem takšnih zadev nebi bilo več. Tako je pa očitno s tem nekaj narobe in je treba spremenit!!!

Za zaključek pa še to. Pred kar nekaj leti, ko sem še bil v študentskem domu in sem imel za cimra nekoga iz socioloških ved, sma se enkrat pogovarjala (ob 4h zjutraj močno vinjena) o propadu družbe. Jaz kot tehnični tip sem imel predstavo, da bo propadla civilizacija takrat, ko nam bo zmanjkalo surovin, fosilnih goriv, jedrske energije, pitne vode,... on pa je govoril, da bo civilizacija propadla, ko bodo propadle družbene norme. Sedaj (oziroma že nekaj časa nazaj) tudi jaz verjamem v njegovo različico. In kakor vse kaže, se nam zelo hitro bliža civilizacijski propad.

Wednesday, April 4, 2007

Sej to ni res...

... ampak na veliko žalost je.

Včeraj sem se peljal v Postojno. Kaj sem med tem doživljal oziroma podoživljal??? Neizmerno sramoto... sram me je bilo, da živim v taki državi, v državi kjer me obdajajo sami nesposobneži. Bolj ko sem se peljal stran od Ljubljane bolj me je dajala tesnoba, nemir in neizmerna želja da se znesem nad nekom... nekom odgovornim. Ker ni bilo v bližini nikogar od tistih, ki so bili odgovorni za mojo slabo voljo, je seveda moje tarnanje poslušala moja punca, ki se je peljala zmano.

Zakaj gre?... Seveda za ceste... No še slabše volje sem pa postal danes, ko mi je sodelavec razložil kako cela zadeva "stoji".

Že, ko sem se lani vozil na obalo me je minevala vsa želja, da bi pot sploh še ponovil. Rezultat je bil, da sem bil na obali samo nekajkrat in da pač nisem podpiral razvoja primorske in njihovega turizma. (No pa sej vem da politikom in drugim odgovornim čisto dol visi kako gre poslovanje nekega gostinca ali trgovca na obali... in tudi drugod po sloveniji).

Lani so skoraj eno leto popravljali tisti mostiček na avtocesti (tam pri Vrhniki). Seveda so popravljali zadevo v glavni sezoni, ko je cela "nemčija", "avstrija", "belgija", "italija", "madžarska", "česka", "slovaška",... na naših cestah. No pa niso ga popravili v celoti... SAMO POLOVICO JIM JE USPELO - KRETENOM NESPOSOBNIM!!!!

Letos popravljajo drugo polovico,... JA TUDI LETOS BO TRAJALO POPRAVLJANJE SKORAJ ENO LETO!!!! DO KONCA TURISTIČNE SEZONE in še naprej... !!!!! Že sedaj vse stoji na tistem odseku,... katastrofa,...

Poletje... mene ne vidiš tam na tistem odseku,... ti garantiram,... pa sem prepričan, da tudi vseh tistih turistov, ki so se lani peljali tam mimo...

Morda se sliši nestrpno,... ampak za odgovorne ni prostora pod soncem,... likvidacija,.. Pa dobro, če ne že likvidacija pa odpustitev iz službe in plačilo globe za vso posredno in neposredno škodo, ki so jo povzročili s svojo nesposobnostjo vsem ljudem, ki so naleteli na ta odsek ceste... v primeru nezmožnosti odplačevanja pa v zapor - tudi do 80 let ali pa še več... Dokler se ne bo delalo tako z odgovornimi se bodo zadeve ponavljale naprej in naprej,...

V tujini takšne odseke popravijo v roku 4 tednov (ponavadi še pred sezono)!!!

Slovenija se ima za boga in pol ampak ne seže pa niti do kolen (kaj do kolen, niti do gležnjev) kakšni evropski državi...

Pa da ne bo kdo dejal, da se ne da popravit zadev,... da se jih samo če pa začnem to pisat, bo pa nastal cel roman...

Slovenija odkod lepote, ...pardon... popravek,... Slovenija odkod nesposobnost tvoja?...

Thursday, March 22, 2007

Hot Horse - Mesni sir

Včeraj sem gledal Trenja na POP-u. Še enkrat se je Uroš Slak izkazal za izredno nesposobnega in neprimernega voditelja te oddaje. No ampak to danes ni moj namen kritizirat, danes bom malce skurcal odgovorne in povedal kakšna je bila moja izkušnja na onkološkem. Med samim tekstom so moje fotke iz časa, ko sem bival v stavbi A (226 let stari konjušnici).


No včeraj se je spet izkazalo, da so politiki ena čisto posebna vrsta ljudi, degeneriranci, ki ne znajo sprejeti krivde, kritike in odgovornosti. Iz včerajšnje debate na TV-ju je bilo razbrati, da tako in tako vse štima in da se bolniki na onkološkem pritožujejo povsem brez razloga. Mene osebno ne moti tudi, če bi me operirali v poljski bolnišnici nekje v šotoru sredi gozda in mi tako rešili življenje, me pa razjezi to, da kljub vsem prispevkom (in ki niso majhni), ki jih plačujem kot zaposlen dobim zdravstveno oskrbo kakršna je morda normalna v tretjem svetu.
Preden začnem s svojo zgodbo bi na tem mestu eksplicitno po vrsti (najodgovornejši zgoraj, manj odgovorni spodaj) omenil kirvce za situacijo, ki jo imamo:
- na prvem mestu je ministrstvo za zdravstvo (vsi dosedanji ministri. So naročniki, nadzorniki izgradnje in kot takšni so pogrnali na izpitu - big time)
- celotna politika (ker je ministrstvo za zdravstvo samo vpeto v celoten mehanizem)
- izvajalci gradbenih del in ponudniki opreme (po eni strani so ti skoraj večje barabe kot politiki. Politiki so pač nesposobni in ne znajo reševat problemov, izvajalci, gradbenih del in ponudniki opreme pa izkoriščajo takšne situacije za kopičenje enormnih dobičkov)
Vodstvo onkološkega ni po mojem ničesar krivo - bode in prepira se z politiko - to pa je kot boj z mlini na veter.


No pa še moja zgodba. Leta 2000 sem imel pač diagnozo - kožni rak - maligni melanom. Vse lepo in prav - tisto znamenje je šlo stran. Simple operacija - ena inekcija in operacija "na živo". Sploh ni blo problema. no potem sem začel dobivati interferon 2 alfa - inekcije enkrat tedensko celih 30 tednov. Vsak ponedeljek po inekciji zoprna vročina in bolečine v mišicah - mislim, da sem takrat zgubil tudi nekaj las na čelu :))))) (baje je lahko to stranski učinek).
2003 ugotovim, da imam metastazo na bezgalkah v predelu dimelj. Po vseh preiskavah, grem po treh tednih na operacijo (no ta operacija je ba že malce bolj velika).


Fotka 1: Nekaj dni pred operacijo (z orbitom v ustih:) )


Ko ti rečejo, da moraš it na sprejem v stavbo A, sem najprej pomislu, da sem prišel v napačno stavbo - katastrofa. Stanje v kakšnega prideš se mi zdi da je še najhujše od vsega - se mi zdi da je bil to večji šok kot pa ko so mi povedali, da imam metastazo.

No drug dan se potem šel na operacijo. Seveda so tudi mene po mrazu peljali z rešilcem v kliničnega. Edino kar je morda vredno omenit je blo, ko so me zbudili in me peljali v prebujevalnico je to, da sem bil čisto zadet in da sem vsem ženskam mežikal na hodniku in se jim smejal:)))) No, nasmeh mi je zmeraj zbilo, ko se je posla zadresla (grbine na poti - dvigalo,... in ko so me prestavili na drugo posteljo) - takrat se ti zdi da ti bojo popokali pa vsi šivi. No po nekaj urah me spet prestavijo na drugo posteljo in me zapeljejo v rešilca - tam je blo pa tako, kot da bi me celega odprli (jame na cestah in njihovo katastrofalno stanje bom morda obdelal v drugem post-u). Pa potem spet v dvigala in rukanje postelje in no končno sem nazaj v stavbi A, seveda so me spet prestavili (in dvigovali) na drugo posteljo. Prvo kar sem videl je bila naprava na drugi fotki.

Fotka 2: Saturacija kisika v moji krvi in srčni utrip

Fotka 3: Srečno v stavbi A - nekaj ur po operaciji.


Naslednji dan me prestavijo iz sobe - ki ima 24 urni nadzor sestre v sobo natrpano s starimi ljudmi. Moj kirurg je šel na službeno v Ameriko in tako sem ostal, brez vizite oziroma odgovornega, ki bi skrbel zame. Tako na primer nisem dobil več pain-killer-jev. Ker je pač to nekdo pozabu napisat na moj krton. Sestre pa mi niso smele dajati zadev, ki pač niso napisane gor. Zaradi bolečin (mislim, da me je bolj bolel križ od ležanja kot sama rana) sem zjutraj klical sestre. Bilo je tako nevzdržno, da bi skor skup padu. Sm pa moral stiskat zobe pol ure preden se je prva pojavila - kljub temu da sem nonstop pritiskal na zvonc. No potem je trajalo še eno uro, da je prišla sestra nazaj in ker sem met tem spet pritisnil na zvonc sem bil še kregan. Ker niso našli nobenega zdravnika so me takoj prišli iskat z rešilcem in me odpeljali na kliničnega (še enkrat cela kalvarija - prestavljanje iz postle na postlo,...). Bali so se namreč, da so moje bolečine povezane s kakšnim strdkom v kakšni žili. Ko so naredili ultra zvok in nič našli so me odpeljali nazaj v stavbo A. No tam so na koncu le ugotovili, da so bolečine, ki jih čutim posledica tega, da so mi pozabili dati proti bolečinska sredstva.

Ker ni bilo mojega kirurga v Sloveniji pač to očitno pomeni, da jaz nisem imel vizite. No sestre so od časa do časa le šle poizkat kakšnega dežurnega onkologa, ki me je pogledal - ampak res na hitro. Zaradi tega so povsem pozabili name. Hrane nisem dobival celih 5 ali celo 6 dni - skoraj bi čisto skiral (drugače mislim, da dobiš hrano že tretji dan). Jaz pač nisem imel napisano na krtončku da pač lahko jem. No na koncu se me je usmilila "kuharca" - ampak ker ni imela drugega obroka (ker so prešteti) ji je uspelo prinesti "vegi" obrok. Takoj po operaciji moraš jesti meso (beljakovine), vlaknine oziroma zelenjava pa sploh ni priporočljiva. Po vsem tem, so mi na koncu le dali obroke, ampak potem sem pa dobival samo meso in nisem smel jest zelenjave (ubijal bi za eno dobro solato takrat). Pa tudi tokrat so malce zgrešili - jaz bi lahko jedel čisto normalno že solato - po vseh teh dneh, ki so pretekli. Za povrhu naj povem, da je bila hrana tako in tako ogabna. Tukaj mi je kolega prinesel horsa - malenkost, ki mi je pa takrat pomenila NAJVEČ.

Fotka 4: Ko se bašem z horsom.

Seveda, ko ima hudič mlade jih ima 1000. No name je pozabila tudi fizioterapevtka, oziroma sestre mi niso povedale, da bi se jaz moral že razgibavati in hodit. Tako sem začel hodit šele 4 dni po tistem, kot je normalno predvideno. Zato sem ostal v luksuznem hotelu 3 dni več. Bolečine pri začetnem dvigu in sestopu iz postle so fenomenalne... še nekaj fotk iz tega podviga. Hoduljico sem sicer dobil tam, ampak kot je pa za naše zdravstvo značilno, sem si mogu bergle zrihtat sam (princip: znajdi se kakor kakor veš in znaš).

Fotka 5: Balki me bodri in navija.
Fotka 6: sposojene berglje od sodelavke.

Cel čas je pa ob meni stala in ležala moja ljubka Herica.


Fotka 7: Moja Herica :)

No na koncu, sem imel še smolo in čez mesec ali dva ko sem hodil na obsevanje se mi je rana zagnojila in sem moral it še na eno operacijo (baje je blo pol litra gnoja v nogi). Seveda tudi tokrat sem pristal na okrevanju v stavbi A. Ker je bilo ravno proti koncu tedna in za vikend te ne odpustijo iz bolnice, sem moral, vikend preživeti v fini družbi - zraven res najtežjih bolnikov - ki so bili tako na tleh in pesimistični da to ni res. En je tako in tako umiral zraven mene in je bil na morfiju ali čem podobnem, ker je cele dneve in noči kričal in blodil. Jaz sem si našel posteljo na hodniku in sem spal kar tam - sestre sploh niso vedle, da me ni v sobi. No med tem časom takšnih bolnikov ne obišče kak psihoonkolog ali kaj podobnega, da bi ljudem pomagal iz stiske - ne mislim na tega, ki umira ampak na une deprisivce, ki so sami sebe pokopali še žive. Pride pa seveda župnik - uuuuu... to pa je še boljše za moralo.... :)))))

Ob vsem tem lahko na koncu rečem samo to "ŠTO NE UBIJA, JAČA"!!! Mislim, da me je tako fizično "mučenje", kot psihološko "mučenje" izredno utrdilo. Sedaj zgledam pa tak:

Fotka 8: Metatron po vseh operacijah in obsevanjih :)


PS: pa full je še blo malenkost, kot to, ko me je zeblo in treslo in mi niso mogli zmerit temperature (pač termometer ti dajo samo zjutraj), mi je mogla moja punca od doma prinest svoj termometer,... in tako dalje in tako dalje,....

Ko zadeva počepne...


Večina bralcel (vseh 5) mojega bloga ve, da se ukvarjam z raziskavami na področju umetnih nevronskih mrež. V začetnem stadiju, ko sem se odločal za to področje sem bil kar mal skeptičen ali bi se v to spustil, ker je zadeva že kar mal stara in s tem potencialno nezanimiva oziroma do potankosti raziskana. No pa sem le našel eno nišo s katero bi lahko delal. Na samem začetku je bilo še zanimivo, sploh ko sem dobival dobre rezultate na umetno generiranih podatkih. Realnih podatkov pač nisem uporabljal iz preprostega razloga - hitrejše računanje ter enostavnejša, bolj jasna in pregledna analiza. No konec koncev tudi drugi raziskovalci delajo u iber teoretične zadeve.

Za razliko od njih pa sem poiskušal potem uporabit pridobljeno znanje na aplikativnih raziskavah. Iskazalo se je da gre za polom... oziroma se še izkazuje :) Naletel sem na take ovire, da glava peče. Vsi hvalijo te mreže, da so oh-in-sploh.... ja dokler lepe sinuse not daješ... ko pa želiš kakšne resne probleme reševat pa cela zadeva počepne... samo, da imaš podatke, ki malce odstopajo od teoretičnih si pa u p...

Sedaj že 14 dni bulim v monitor in poizkušam prelesičiti mrežo in jo usposobiti za pravilno in uporabno delovanje.... ne gre,... zajebava me u iber,... sedaj povsem razumem ko se kakemu strga in s kalašnikom postreli svoje sodelavce:)))))))))


PS: nič bat zaenkrat še nimam kalašnika :))))))))))))))))))))))))

Wednesday, March 21, 2007

Google Analytics

Je zadeva, ki je izredno zanimiva - vsaj za igračkat. Na začetku, ko sem imel "star" googlov blog sem si jo "instaliral" in od takrat sem vsak dan lepo z največjim zanimanjem spremljal kdo obiskuje moj blog, kolko obiskov imam na dan, iz katerega mesta, države, domene me hodi "gledat". Vidiš tudi informacije, ki so morda zanimive vendar si z njimi nimaš ravno kaj pomagat. Skratka če rečem še enkrat - igračkanje.

No potem sem nadgradil - blog z novo verzijo, ki so jo ponujali na googlu. Stvar je delala naprej brez problema. Nato pa je prišel nov template in tudi tega sem uporabil. Kljub temu, da je bilo napisano obvestilo, da mi morda vse moje osebne nastavitve, ki sem jih imel ne bodo delale. No ko sem zadevo posodobil mi je na moje veliko začudenje vse delalo - obstale so vse moje nastavitve.... razen kode za analytics. Ko sem jo dodal sem pričakoval, da bom pač delalo tako kot je prej.... Napaka - sedaj mi analitics ne dela. No pregledal sem vsa navodila, in pomoč, ki jo nudi google. Kot jaz vidim zadevo, imam vse poštimano - imam tudi obvestilo, da stvar prejema podatke iz moje strani... vendar jaz še zmeraj ne vidim rezultatov... vse je na nič.

Zaključek: morda sem spet samo smotan in ne znam zadeve popedenat - čeprav je zelo enostavno in ne vidim kje imam "napako". Bolj pa se nagibam, da bo zadevo potrebno na novo postavit al pa vsaj prešaltati nazaj na star template bloga - vsekakor se mi nič od tega ne da naredit... :(

Pač nekaj časa ne bom gledal kako aktivna je moja stran oziroma kaj se z njo dogaja.

Tuesday, March 20, 2007

Spam-erji so zakon

Pa to ne moreš verjet - vsak ljubi dan ko odprem mail imam notri, kljub vsem mogočim filtrom (od osebnih, do "službenih"), po 60 mailov samega spam-a. Kljub temu, da mi gredo na živce jim moram čestitat na njihovi vstrajnosti: da se jim da vsak ljubi dan izmišljevat kako ukaniti spam filtre in kaj ljudem ponudit, da bi zagrabili njihovo vabo in da bi jih na koncu lahko oskubili oziroma izpraznali njihov bančni račun.

Pravzaprav se bolj čudim ljudem, ki dejansko nasedejo na foro, da so dobitniki nagradne igre v kateri nikoli niso niti sodelovali in da potem še pošljejo svoje osebne podatke zorabljevalcem. Še bolj pa me čudi tudi število teh lahkovernih ljudi - če jih nebi bilo potem se nebi spamerjem niti splačalo pošiljat teh bednih mailov. Mislim, da si vsak, ki nasede takšni fori zasluži da mu poberejo ves denar.

Spamerji Vi ste carji!

Monday, March 19, 2007

Slovensko zdravstvo


Prejšni teden je imela moja babica (No. 1 babica na svetu - 81) nezgodo - je padla in si zlomila kolk. Ker je imela slučajno že opravljene preiskave o tem ali je primerna za operacijo, je bila izredno hitro operirana - to zaenkrat je še pohvala našim bolnicam.
No potem smo zvedeli, da jim je že prvi dan padla iz postelje - ko se je hotela obrniti (al neki podobnega). No to nismo zvedeli od zdravnika ali drugega osebja. Ko smo vprašali sestro ali je to res, je povsem ravnodušno pritrdila. Ko sem o tem govoril z drugimi znanci so mi v enem dnevu kar trije povedali povsem isto zgodbo o njihovih babicah. No za razliko od njihovih zgodb si moja babica ni ničesar zlomila pri tem padcu - njihove babice so bile not zaradi povsem drugih stvari, končale pa so z zlomljenimi kolki. Iz tega je več kot očitno, da babice pogosto padajo iz postelje. Zakaj to ne opazijo tudi zdravniki in zakaj tega ne preprečijo???? Konec koncev, bi lahko že prej dali ograjo na posteljo - vsaj v obdobju, ko so v "prebujevalnici" in ko so pod vplivom "drog".
Moje delo sicer ne obsega "rokovanja" z ljudmi, pa se kljub temu trudim, da bo vse narejeno kot je treba - da mi ne bo padlo kaj iz rok itd. Zakaj se osebje v bolnišnicah ne trudi enako? Skrbi me samo, da ne bomo dobili takšno zdravstvo kot sem zadnjič gledal na hrvaški TV - ko imajo nejkje na hrvaškem bolnico (porodnišnico), kjer so že dvakrat zapored brez "razloga", iz čiste malomarnosti umrla mati in dojenček. V obeh primerih so bili odgovorni isti trije zdravniki, ki so "vlekli odločitve". Proti tem zdravnikom ni uvedenega nobenega postopka za njihovo krivdo - nemoteno delajo še naprej.

Herman Potočnik


No danes bo pa prvi drugačni post, ki je posledica enega velikega razočaranja. Sej bi naredu drug blog, kjer bi kritiziral in "obravnaval" perečo problematiko ter si tako dajal duška in praznil svojo nakopičeno jezo :). No to ni moja avtorska fotka, sem se rodil malce prepozno, da bi jo lahko naredil.
Skratka, včeraj je bil na RTV SLO1 dokumentarec, ki je bil tipični primer, kako lahko iz ene potencialno izredno hude teme iz katere bi lahko nastal dokumentarec, ki se bi kosal s tistimi na Discovery Channel-u, National Geoggraphic-u,... naredi popolnoma brezvezno sra...e. Vsaka čast tistim umetnikom, ki najdejo inspiracijo v znanosti in raziskavah, vendar to kar je bilo včeraj predstavljeno mislim, da ni bilo za nikamor. V poizkusu popularizacije in promoviranja znanosti skozi umetnost jim je tokrat uspelo ravno nasprotno - navadne ljudi, ki že tako ne zanima znanost so po mojem še bolj odvrnili od zanimanja za takšne stvari. Ljudem je treba dati "kruha in iger", pa s tem ne mislim, da jim je treba predvajat samo nogomet 3 slovenske lige in kako kuhajo "znani" slovenci - ampak, da se teme (umetnost, znanost,...) obravnavajo in predstavijo na njim razumljiv način. Razumljiv način je resda včasih tudi (ne vem če bom izbrav ravno pravo besedo) "populističen" in "skomercializiran". Ta zadeva pa je bila kot še enkrat rečeno narejena za cca 50 do 100 ljudi (za tiste, ki so nastopali in njihove znance ter družinske člane).
Če komentiram poleg ubranega pristopa, ki so ga imeli še tehniko izdelave je zadeva pa še toliko bolj katastrofalna. Pripovedovalecu so po mojem zaradi pridiha vesolja, praznine in njegove rasežnosti, dodali odmev. Ta odmev je bil pa tako tečen, da glava peče. V resnici se sploh ni dalo slišat kaj je govoril pripovedovalec, ker ga je "prekrival" skoraj isto glasen odmev z zamikom kakšne pol sekunde. Me prav zanima ali so na koncu, ko so sestavili dokumentarc zadevo sploh pogledali.
Skratka, s kritiko bi lahko nadaljeval, pa nimam preveč časa. Na koncu bi dejal samo še to: "Resnično me zanima ali so si ustvarjalci na koncu pogledali celoten izdelek in si pri sebi rekli - to je pa to, uspelo nam je." Če so si rekli, potem so pa res ...
Herman Potočnik si zasluži boljši dokomentarec in boljšo predstavitev!!!
PS: no, če smo čisto pošteni v dokumentarcu ni šlo za hvaljenje Potočnika pač pa je bila hvala in pozornost ter promocija usmerjena v Živadinova.