Hot Horse - Mesni sir

Včeraj sem gledal Trenja na POP-u. Še enkrat se je Uroš Slak izkazal za izredno nesposobnega in neprimernega voditelja te oddaje. No ampak to danes ni moj namen kritizirat, danes bom malce skurcal odgovorne in povedal kakšna je bila moja izkušnja na onkološkem. Med samim tekstom so moje fotke iz časa, ko sem bival v stavbi A (226 let stari konjušnici).

No včeraj se je spet izkazalo, da so politiki ena čisto posebna vrsta ljudi, degeneriranci, ki ne znajo sprejeti krivde, kritike in odgovornosti. Iz včerajšnje debate na TV-ju je bilo razbrati, da tako in tako vse štima in da se bolniki na onkološkem pritožujejo povsem brez razloga. Mene osebno ne moti tudi, če bi me operirali v poljski bolnišnici nekje v šotoru sredi gozda in mi tako rešili življenje, me pa razjezi to, da kljub vsem prispevkom (in ki niso majhni), ki jih plačujem kot zaposlen dobim zdravstveno oskrbo kakršna je morda normalna v tretjem svetu.

Preden začnem s svojo zgodbo bi na tem mestu eksplicitno po vrsti (najodgovornejši zgoraj, manj odgovorni spodaj) omenil kirvce za situacijo, ki jo imamo:

- na prvem mestu je ministrstvo za zdravstvo (vsi dosedanji ministri. So naročniki, nadzorniki izgradnje in kot takšni so pogrnali na izpitu - big time)

- celotna politika (ker je ministrstvo za zdravstvo samo vpeto v celoten mehanizem)

- izvajalci gradbenih del in ponudniki opreme (po eni strani so ti skoraj večje barabe kot politiki. Politiki so pač nesposobni in ne znajo reševat problemov, izvajalci, gradbenih del in ponudniki opreme pa izkoriščajo takšne situacije za kopičenje enormnih dobičkov)

Vodstvo onkološkega ni po mojem ničesar krivo - bode in prepira se z politiko - to pa je kot boj z mlini na veter.

No pa še moja zgodba. Leta 2000 sem imel pač diagnozo - kožni rak - maligni melanom. Vse lepo in prav - tisto znamenje je šlo stran. Simple operacija - ena inekcija in operacija "na živo". Sploh ni blo problema. no potem sem začel dobivati interferon 2 alfa - inekcije enkrat tedensko celih 30 tednov. Vsak ponedeljek po inekciji zoprna vročina in bolečine v mišicah - mislim, da sem takrat zgubil tudi nekaj las na čelu :))))) (baje je lahko to stranski učinek).

2003 ugotovim, da imam metastazo na bezgalkah v predelu dimelj. Po vseh preiskavah, grem po treh tednih na operacijo (no ta operacija je ba že malce bolj velika).

Fotka 1: Nekaj dni pred operacijo (z orbitom v ustih:) )

Ko ti rečejo, da moraš it na sprejem v stavbo A, sem najprej pomislu, da sem prišel v napačno stavbo - katastrofa. Stanje v kakšnega prideš se mi zdi da je še najhujše od vsega - se mi zdi da je bil to večji šok kot pa ko so mi povedali, da imam metastazo.

No drug dan se potem šel na operacijo. Seveda so tudi mene po mrazu peljali z rešilcem v kliničnega. Edino kar je morda vredno omenit je blo, ko so me zbudili in me peljali v prebujevalnico je to, da sem bil čisto zadet in da sem vsem ženskam mežikal na hodniku in se jim smejal:)))) No, nasmeh mi je zmeraj zbilo, ko se je posla zadresla (grbine na poti - dvigalo,... in ko so me prestavili na drugo posteljo) - takrat se ti zdi da ti bojo popokali pa vsi šivi. No po nekaj urah me spet prestavijo na drugo posteljo in me zapeljejo v rešilca - tam je blo pa tako, kot da bi me celega odprli (jame na cestah in njihovo katastrofalno stanje bom morda obdelal v drugem post-u). Pa potem spet v dvigala in rukanje postelje in no končno sem nazaj v stavbi A, seveda so me spet prestavili (in dvigovali) na drugo posteljo. Prvo kar sem videl je bila naprava na drugi fotki.

Fotka 2: Saturacija kisika v moji krvi in srčni utrip

Fotka 3: Srečno v stavbi A - nekaj ur po operaciji.

Naslednji dan me prestavijo iz sobe - ki ima 24 urni nadzor sestre v sobo natrpano s starimi ljudmi. Moj kirurg je šel na službeno v Ameriko in tako sem ostal, brez vizite oziroma odgovornega, ki bi skrbel zame. Tako na primer nisem dobil več pain-killer-jev. Ker je pač to nekdo pozabu napisat na moj krton. Sestre pa mi niso smele dajati zadev, ki pač niso napisane gor. Zaradi bolečin (mislim, da me je bolj bolel križ od ležanja kot sama rana) sem zjutraj klical sestre. Bilo je tako nevzdržno, da bi skor skup padu. Sm pa moral stiskat zobe pol ure preden se je prva pojavila - kljub temu da sem nonstop pritiskal na zvonc. No potem je trajalo še eno uro, da je prišla sestra nazaj in ker sem met tem spet pritisnil na zvonc sem bil še kregan. Ker niso našli nobenega zdravnika so me takoj prišli iskat z rešilcem in me odpeljali na kliničnega (še enkrat cela kalvarija - prestavljanje iz postle na postlo,...). Bali so se namreč, da so moje bolečine povezane s kakšnim strdkom v kakšni žili. Ko so naredili ultra zvok in nič našli so me odpeljali nazaj v stavbo A. No tam so na koncu le ugotovili, da so bolečine, ki jih čutim posledica tega, da so mi pozabili dati proti bolečinska sredstva.

Ker ni bilo mojega kirurga v Sloveniji pač to očitno pomeni, da jaz nisem imel vizite. No sestre so od časa do časa le šle poizkat kakšnega dežurnega onkologa, ki me je pogledal - ampak res na hitro. Zaradi tega so povsem pozabili name. Hrane nisem dobival celih 5 ali celo 6 dni - skoraj bi čisto skiral (drugače mislim, da dobiš hrano že tretji dan). Jaz pač nisem imel napisano na krtončku da pač lahko jem. No na koncu se me je usmilila "kuharca" - ampak ker ni imela drugega obroka (ker so prešteti) ji je uspelo prinesti "vegi" obrok. Takoj po operaciji moraš jesti meso (beljakovine), vlaknine oziroma zelenjava pa sploh ni priporočljiva. Po vsem tem, so mi na koncu le dali obroke, ampak potem sem pa dobival samo meso in nisem smel jest zelenjave (ubijal bi za eno dobro solato takrat). Pa tudi tokrat so malce zgrešili - jaz bi lahko jedel čisto normalno že solato - po vseh teh dneh, ki so pretekli. Za povrhu naj povem, da je bila hrana tako in tako ogabna. Tukaj mi je kolega prinesel horsa - malenkost, ki mi je pa takrat pomenila NAJVEČ.

Fotka 4: Ko se bašem z horsom.

Seveda, ko ima hudič mlade jih ima 1000. No name je pozabila tudi fizioterapevtka, oziroma sestre mi niso povedale, da bi se jaz moral že razgibavati in hodit. Tako sem začel hodit šele 4 dni po tistem, kot je normalno predvideno. Zato sem ostal v luksuznem hotelu 3 dni več. Bolečine pri začetnem dvigu in sestopu iz postle so fenomenalne... še nekaj fotk iz tega podviga. Hoduljico sem sicer dobil tam, ampak kot je pa za naše zdravstvo značilno, sem si mogu bergle zrihtat sam (princip: znajdi se kakor kakor veš in znaš).

Fotka 5: Balki me bodri in navija.
Fotka 6: sposojene berglje od sodelavke.

Cel čas je pa ob meni stala in ležala moja ljubka Herica.

Fotka 7: Moja Herica :)

No na koncu, sem imel še smolo in čez mesec ali dva ko sem hodil na obsevanje se mi je rana zagnojila in sem moral it še na eno operacijo (baje je blo pol litra gnoja v nogi). Seveda tudi tokrat sem pristal na okrevanju v stavbi A. Ker je bilo ravno proti koncu tedna in za vikend te ne odpustijo iz bolnice, sem moral, vikend preživeti v fini družbi - zraven res najtežjih bolnikov - ki so bili tako na tleh in pesimistični da to ni res. En je tako in tako umiral zraven mene in je bil na morfiju ali čem podobnem, ker je cele dneve in noči kričal in blodil. Jaz sem si našel posteljo na hodniku in sem spal kar tam - sestre sploh niso vedle, da me ni v sobi. No med tem časom takšnih bolnikov ne obišče kak psihoonkolog ali kaj podobnega, da bi ljudem pomagal iz stiske - ne mislim na tega, ki umira ampak na une deprisivce, ki so sami sebe pokopali še žive. Pride pa seveda župnik - uuuuu... to pa je še boljše za moralo.... :)))))

Ob vsem tem lahko na koncu rečem samo to "ŠTO NE UBIJA, JAČA"!!! Mislim, da me je tako fizično "mučenje", kot psihološko "mučenje" izredno utrdilo. Sedaj zgledam pa tak:

Fotka 8: Metatron po vseh operacijah in obsevanjih :)

PS: pa full je še blo malenkost, kot to, ko me je zeblo in treslo in mi niso mogli zmerit temperature (pač termometer ti dajo samo zjutraj), mi je mogla moja punca od doma prinest svoj termometer,... in tako dalje in tako dalje,....